Pravična kultura

Pravična kultura

»Naša največja zmota je, da kaznujemo ljudi za napake« Lucian Leape

Pri vzpostavitvi varnosti pacientov, ni nič težjega kot uravnoteženje sistema neobtoževanja
za človeške napake na eni strani in na drugi strani odgovornosti posameznika, zdravstvene
organizacije in drugih deležnikov na nacionalni ravni (Wachter, 2013).
Pravična kultura cilja na celoten zdravstveni sistem - zdravstvene organizacije, zdravstvene
strokovnjake, paciente, management zdravstvenih organizacij in na pravosodni sistem.
Ko pravosodni sistem človeško napaka spremeni v kriminalno dejanje, se ne doseže niti
pravice niti se ne izboljša varnost pacientov, ta se paradoksno še poslabša.

Zastavimo si lahko nekaj vprašanj: Ali lahko oblikujemo delovno okolje, brez
neupravičenega obtoževanja in obenem pričakujemo, da bodo ljudje, ki delajo v zdravstvu
prevzeli odgovornost za svoja dejanja in odločitve? Kako priti do upravičene odškodnine ob
škodljivem dogodku zaradi napake ali kršitev? Ali lahko primerno postopamo ob nevarnem
tveganem vedenju in ob njegovem ponavljanju? Kako uvesti pravično kulturo?
Neizogibno je, da ljudje delamo napake, v katerikoli dejavnosti. Tako so ustrojeni naši
možgani. Ko pride do škodljivega dogodka, ga ne znamo analizirati in tako ne vemo zakaj je
nastal, ali zaradi napake, nezavedne, lahkomiselne, naklepne kršitve ali komplikacije. Ne
zastavljamo si niti vprašanja ali naj se iz napak česa naučimo za njihovo preprečevanje v
prihodnosti, ali je bolje da obtožimo posameznika, največkrat zdravnika ali medicinsko
sestro, tistega, ki dela v neposrednem stiku s pacientom.

Prikaz praktičnega uveljavljanja pravične kulture

1. Kadar gre za človeško napako ali nezavedno kršenje pravil ali za kršitve z
razlogom, ne sme priti do obtoževanja posameznika.
2. Kadar gre za lahkomiselne kršitve so potrebne sankcije, včasih tudi kazenske, ne
glede na izid za pacienta.
3. Kadar gre za zlonamerna dejanja je na mestu kazenski pregon.
4. Kadar se preiskava in analiza dogodka izvaja s sistemskim pristopom, z
osredotočanjem na prepoznavanje sistemskih dejavnikov, ki so prispevali k
dogodku, se lahko vzpostavi pravična in odgovorna kultura. Pravična in odgovorna
kultura ni kultura brez obtoževanja, ker morajo biti posamezniki še vedno
odgovorni za ustrezno usposabljanje, pripravo na delo in obnašanje. Po temeljiti
presoji dogodka, se vpletenost zdravstvenega strokovnjaka uvrsti v eno od
naslednjih treh vrst obnašanja: človeška napaka, tvegano obnašanje, lahkomiselno
obnašanje

Responding to patient safety incidents – Kirsty’s story

Kirsty je dobila sintoconin in takoj zatem je začutila neznosno bolečino. Kasneje je zvedela, da ji je počila maternica. Takoj so jo prepeljali v operacijsko dvoran. Tam je ostala okrog 4 ure  in dobila je 15 enot krvi in še tri potem , ko je bila na oddelku. 

Learning, Accreditation, and Continuous Quality Improvement

Learning, Accreditation, and Continuous Quality Improvement

Accreditation of healthcare organizations using generic healthcare standards and more recently  diving deeper  into the delivery of services  is considered  by many  as an initial  way towards excellence.  However, without a systemic and systematic approach  to organizational learning,  many opportunities can be lost and  necessary changes slowed down. Not so long ago I  read a story of people shouting for help when a wild river was draining them downstream.  Three rescuers happened to be nearby. The first one, a stout and courageous man, jumped into the river and helped  a drowning person. Comparing this to healthcare  it looked  like an urgent case needing immediate attention. The second rescuer thought that there were too many people in the water and that it would be more effective to have a boat thus  attending to more  people at once. The third one jumped into the water starting to swim upstream. “What are you doing? Why won’t you help us”? the second rescuer shouted at her.  “I am trying to find out what is happening upstream and  why these people are falling into the water.”

It  seems that both downstream and upstream approaches are the right things to do, at least at the present state of affairs in healthcare. Healthcare organizations are viewed as a complex system, as a live organism necessitating a constant change to survive and deliver high quality and safe care. Without a robust and integrated information-communication system, it is almost impossible to improve on a whole scale.  Improvement efforts are often short-lived  and therefore strong leadership is needed with the engagement of physicians, nurses and all other staff.

If you are an “upstreamist”  than the idea of organizational learning is not foreign to you. Organizational learning may be defined as  a process of increasing knowledge and innovation  of work routines with action and reflection going beyond individual-focused training  (Carroll and Edmondson , 2002). Organizational learning involves  continuous quality improvement (CQI) teams, improve collaboration, and healthcare reengineering works.   Organizational learning may have different names, nevertheless, the process is generic.

In the UK the term used is “Clinical Governance” The aim of organizational learning is to promote a culture of CQI  made of clinical performance, internal and external clinical audit, clinical risk management, complaints, health needs assessment, practice based on evidence, continuous education, leadership, culture of excellence and distinct  accountability.

Everyone working in healthcare has been  through specific training for his/her future profession. For quality improvement and patient safety, it is sometimes thought that no training and no competences are necessary as this is already  imprinted  in the human genome.  The third prerequisite for CQI is leadership skills to promote the integration of competences and stimulate working together.

Carroll JS and Edmondson AC. Leading organizational learning in health care. Qual Saf Health Care 2002;11:51-6.

 

 Kako izboljševati lasno zdravstveno prakso si lahko ogledate  s klikom na gumb

 

Prekinimo tišino

Prekinimo tišino

Izgorevanje zdravnikov medicinskih sester ..., ali moralna sprevrženost oblastnikov?

Ali bomo še naprej ostali ovce in poslušali ljudi, ki ne znajo, nočejo  in  služijo zahrbtnežem ter tako obdržijo svoje položaje. Iz katastrofe v katastrofo in na koncu proglasijo zmago.

Kdo zdravnike, medicinske sestre in druge zdravstvene strokovnjake obtožuje za dogajanja v slovenskem zdravstvu?  Politika, z vsemi svojimi vzvodi in  vmešavanjem v celo ozke strokovne zadeve katerekoli stroke. In kako to naredi? Zelo enostavno, s paragrafi,  brez znanja , z aroganco, brez vizije, prez poslanstva s sprevrženimi vrednotami, s pijarovskimi potezami spreganja glagola "hvaliti se" v prvi osebi množine in celo z medijsko kampanjo.   Trpijo pacienti, trpijo tisti, ki delajo v prvi liniji, na ostrem koncu zdravstva, v mikrosistemu.  Ko ti enkrat šofer odpre vrata avtomobila, potem si misliš, da vse znaš, vse veš in cilj ti je čim daljša   pomembnost in čim daljše trajanje  pri odpiranju avtomobilskih vrat.  Pišejo celo, da so pacienti  čisto na koncu, najprej bolnišnica, potem zdravniki, potem zaposleni in nato pacienti. A tudi pri zdravnikih, ne vsi, samo nekateri z velikim egom in  samopromocijo oblastnike podpirajo. 

Dr. Wendy Dean, dr. Simon Talbot - kriza morale ali moralna sprevrženost.

"Izgorevanje  je sramotenje žrtve. Pravijo, nisi dovolj odporen, ne znajdeš se, si prešibak, da bi se prilagodil sistemu. Kaj če bi začel meditirati? Morda bi uporabil nekaj olja lavandule. Kaj če bi šel za nekaj dni v toplice? Morda bi najel osebnega trenerja  duhovnosti?  Poslušajte, vse skupaj je  d..k."

Poglejte si video

Intervjuji z dr. Andrejem Robido

Intervjuji z dr. Andrejem Robido

Intervjuji o varnosti pacientov

Kot član mednarodne komisije je zadnje tri dni opravljal nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem UKC.

Preberite intervju v Delu, 2014

Ko se zgodi letalska nesreča, inšpektorji sestavijo vsak delček razbitine, da bi ugotovili resnični vzrok. V zdravstvu, predvsem v Sloveniji, pa se odgovorni še zmeraj zadovoljijo z iskanjem dežurnega krivca, če bolnišnicam medicinskih spodrsljajev že ne uspe pomesti pod preprogo.

Preberite intervju v Mladini, 2015

Zaupanja se ne da povrniti z govorjenjem, da smo najboljša bolnišnica.

"Pri nas se ne moremo učiti iz napak, ker napak enostavno ni oziroma o njih večinoma ne govorimo. S tem pa največ škode delamo bolnikom, saj na ta način dopuščamo, da se napake ponavljajo. Tudi v primeru štirih otrok na srčni kirurgiji ni bilo govora o napakah, dokler jih ni ugotovila komisija," pojasnjuje prof. dr. Andrej Robida, strokovnjak za varnost v zdravstvu, član mednarodne komisije, ki je opravljala nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem Kliničnem centru. "Pri tem pozabljamo, da se napake dogajajo povsod, da so nenamerne in da v večini primerov vzrok zanje tiči v sistemu in delovnih procesih. Ko se zgodi napaka, s prstom običajno kažemo na posameznika in ne na neustrezno urejen sistem."

Preberite intervju v reviji Viva, 2015

 

Dr. Andreja Robido razburi, ko zdravniki namesto argumentov izpostavljajo izjemnost svojega poklica, bolnišnice pa kažejo na svoje akreditacije in certifikate. Strokovnjak za varnost in kakovost opozarja, da lahko zanašanje na ugled spodnese tudi najboljše. Razmere, v katerih zdravniki in medicinske sestre skrbijo za bolnike, pa bi morale generalne direktorje bolnišnic in ministre bistveno bolj zanimati.

Preberite intervju v Dnevniku, 2016

Komentarji

Vsi ti intervjuji ne pomagajo, ker se odgovorni ne  zganejo.  Stanje na področju varnosti pacientov je jasno tudi novinarjem in ljudem, ki se stem poklicno ne ukvarjajo. Ali gre samo za neznanje odločevalcev in njihovo aroganco? Ali se še vedno misli, da pazljivi in skrbni zdravniki, medicinske sestre in drugi, ki delajo neposredno s pacienti ne delajo napak? Koliko vode bo še preteklo, da se bodo zganili vsi , ki so odgovorni za ureditev in udejanjanje kakovosti in varnosti v zdravstvu?

Janez Novak

Translate »
s2Member®