Klinične smernice so sistematično oblikovana stališča, ki zdravniku praktiku in drugemu zdravstvenemu osebju, pa tudi bolnikom, pomagajo pri odločitvah glede primernega zdravstvenega varstva v specifičnih kliničnih okoliščinah.

Klinične smernice ne nadomestijo znanj in izkušenj zdravnika, temveč so pripomoček za sprejemanje odločitev o najprimernejših ukrepih, v specifičnih okoliščinah posameznega pacienta. Vendar mora zdravnik zapisati v pacientovo dokumentacijo, zakaj pri določenem pacientu smernice ni mogel upoštevati.  Glavni namen kliničnih smernic je zagotavljanje na dokazih podprte obravnave pacienta in stem tudi zmanjševanje variabilnosti med izvajalci znotraj ali zunaj zdravstvene organizacije.  Zdravstvenemu osebju in javnosti pomagajo pri privzemanju, ocenjevanju in optimalni uporabi nenehno naraščajočega obsega novih znanstvenih dokazov in/ali konsenza  zdarvstvenih strokovnjakov  za najboljšo zdravstveno obravanavo, izboljšanje kakovosti in varnosti pacientov. Klinične smernice želijo spodbuditi takšno oskrbo, ki bolnikom zagotavlja največjo možnost koristi in kar najmanjšo verjetnost škode, je sprejemljiva z vidika potrebnih stroškov in izvedljiva glede na pogojenost drugih virov.

Kliničnih poti  so orodja, ki so osnovano na  izsledkih podprti medicine in krajevni organizaciji zdravstvene prakse. So standardni načrt timske zdravstvene obravnave. Omogočajo sledenje odklonov od standardnega postopka, ohranja utemeljeno avtonomnost odločitev, poenotijo klinično prakso, nenehno izboljšujejo kakovost zdravstvene obravnave in pospešuje timsko delo.

Tu so zbrane nekatere klinične smernice iz več zanesljivih virov.  Odločitev o izbiri  teh  smernic za praktično delo je prepuščena zdravstvenim organizacijam, posameznim zdravnikom, zdravstvenim timom in drugim zdravstvenim strokovnjakom.