{"id":3666,"date":"2017-05-10T17:48:15","date_gmt":"2017-05-10T15:48:15","guid":{"rendered":"http:\/\/www.prosunt.si\/?page_id=3666"},"modified":"2022-11-08T17:47:38","modified_gmt":"2022-11-08T16:47:38","slug":"intervju-s-profesorjem-robido","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/","title":{"rendered":"Intervju s profesorjem Robido"},"content":{"rendered":"
\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\"\"<\/span>\n\t\t\t<\/div>
\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t

Tudi\u00a0 meni so se dogajale napake<\/strong><\/h2>\n
    \n
  1. junij 2016<\/span><\/li>\n<\/ol>\n

    Dr. Andreja Robido razburi, ko zdravniki namesto argumentov izpostavljajo izjemnost svojega poklica, bolni\u0161nice pa ka\u017eejo na svoje akreditacije in certifikate. Strokovnjak za varnost in kakovost opozarja, da lahko zana\u0161anje na ugled spodnese tudi najbolj\u0161e. Razmere, v katerih zdravniki in medicinske sestre skrbijo za bolnike, pa bi morale generalne direktorje bolni\u0161nic in ministre bistveno bolj zanimati,<\/span><\/p>\n

    Kot otro\u0161ki kardiolog je dobro desetletje delal v Katarju. Izku\u0161nja v bolni\u0161nici, kjer so se z varnostjo zdravljenja ukvarjali neprestano, je nanj mo\u010dno vplivala. Danes, ko je v pokoju, o tem tudi sam pou\u010duje mlade strokovnjake. Rad jim pove, da se je tudi sam kdaj motil.<\/span><\/p>\n

    Zavzemate se za bolj odkrit odnos do napak pri zdravljenju, namesto sramu in prikrivanja. Ste, ko so se napake pripetile vam, ohranili mirno kri? <\/strong><\/span><\/p>\n

    Napaka, ob kateri sem bil sprva prepri\u010dan, da bom takoj ob slu\u017ebo, se je zgodila pri mojem delu v Katarju. Zdravili smo devetletnika s sr\u010dno napako, ki bi jo bilo treba operirati \u017ee v njegovem prvem letu. Opravljali smo katetrizacijo srca. Kontrastno sredstvo, ki ga vbrizgamo skozi kateter, namre\u010d poka\u017ee pretok krvi. Ko sem sku\u0161al kateter zaviti v desni prekat, sta se odlomila dva decimetra. Ta kos je odletel v \u017eilo, ki gre v plju\u010da. Z zanko sem ga sku\u0161al potegniti nazaj, a je \u0161e enkrat po\u010dil. Majhen ko\u0161\u010dek je odletel na obrobje otrokovih plju\u010d. \u0160e enkrat sem okrog katetra zategnil zanko, tokrat bolj ne\u017eno, in kateter potegnil do dimelj. Poklical sem kolega kirurga, ki ga je kon\u010dno spravil ven iz telesa in ranico za\u0161il. V otroku je ostal le ko\u0161\u010dek, ki pa ni povzro\u010dal \u0161kode.<\/span><\/p>\n

    \u017de po dveh urah smo imeli sestanek, na katerem smo morali natan\u010dno poro\u010dati, kaj se je zgodilo. Ob tem smo pregledali tudi kateter. Izkazalo se je, da je bil star \u017ee osem let. Pokal je, ker je v tem \u010dasu otrdel kot \u0161paget na zraku. Da se kaj takega ne bi ve\u010d ponovilo, smo vpeljali varovala in sistemsko izbolj\u0161avo. Kateter je moral \u017ee prvi dan po poteku roka uporabnosti v ko\u0161. To je pomenilo, da je bilo treba urediti nabave, da ne bi zapravljali denarja po nepotrebnem. Z vodstvom bolni\u0161nice smo se za\u010deli mese\u010dno usklajevati o tem, kaj potrebujemo. Namesto odpusta, ki sem ga pri\u010dakoval, sem dobil dobro izku\u0161njo.<\/span><\/p>\n

    Zdi se mi pomembno, da o njej govorim. V nem\u0161ki zdravni\u0161ki zbornici so profesorje medicine prosili, naj javno opi\u0161ejo svoje napake. Podobno so \u017ee storili tudi nekateri slovenski zdravniki. Velikokrat ljudje namre\u010d zmotno menijo, da se napake dogajajo le slabim zdravnikom in slabim medicinskim sestram.<\/span><\/p>\n

    Zakaj se zaposleni v zdravstvu bojijo sporo\u010danja napak?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Kot vsi drugi ljudje se tudi oni kdaj zmotijo in kaj pozabijo. Te\u017eava je, da so lahko posledice napak pri zdravljenju zelo hude. \u010ce v restavraciji pri kuhi zamenjajo sladkor s soljo, bodo gostje zelo nezadovoljni, \u0161kode pa ne bo velike. Sama napaka pa je v tem primeru \u010disto enaka kot v bolni\u0161nici, ko pacient dobi napa\u010dno zdravilo, shranjeno v isti omari in v podobni \u0161katlici kot pravo. \u010clove\u0161ki mo\u017egani so taki, da napako prej ali slej naredimo. Kljub temu \u010dlove\u0161ko napako ena\u010dimo s \u010dlove\u0161ko krivdo.<\/span><\/p>\n

    Tako razmi\u0161ljajo celo mnogi zdravniki. Anketa, ki sem jo med njimi opravil na nedavni delavnici o analizi in prepre\u010devanju napak, ka\u017ee, da jih ve\u010dina napako vidi kot moralno sramoto in nesposobnost. V resnici so v 80 odstotkih napak v ozadju sistemske te\u017eave. Ko se se\u0161tevajo, se bo napaka prej ali slej spet zgodila. Za to, da se to spremeni, so odgovorna vodstva zdravstvenih ustanov in oddelkov, pa tudi ministrstvo za zdravje, ki naj uredi zakonodajo. Vsem se zdi, da se spoznamo na napake, a njihovo prepre\u010devanje temelji na znanosti o varnosti pacientov. \u010ce je ne uporabljamo, bo do njih prihajalo tudi, ko bi se jim lahko izognili.<\/span><\/p>\n

    Zdravni\u0161ke kolege ste razburili z oceno o 1000 smrtih v bolni\u0161nicah zaradi napak pri zdravljenju na leto, pri kateri ste posplo\u0161ili tuje podatke. Glede na zelo odmevno \u0161tudijo, ki je bila objavljena pred mesecem v medicinski reviji BMJ, bi bila ta \u0161tevilka ve\u010dja \u0161e za skoraj 800 smrti letno. \u0160e menijo, da pretiravate?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Spra\u0161evali so se, kaj je narobe z mano, nih\u010de pa ni argumentirano polemiziral s temi ocenami. Vsi kritiki mojih navedb so se zana\u0161ali le na lastna opa\u017eanja, da so napake redke.\u00a0\u00a0 A gre predvsem za to, da \u0161tevilne niso nikjer zabele\u017eene. Kot vzrok smrti je ozna\u010dena bolezen, zaradi katere so bolnika zdravili. Poleg tega gre pri delu teh smrti za ljudi, ki pred sabo niso imeli ve\u010d veliko \u017eivljenja. Celo pri obdukciji se velikokrat zadovoljijo z ugotovitvijo, da bi bolnik tako ali tako umrl. A tudi napako, ki bolniku vzame nekaj mesecev \u017eivljenja, bi bilo treba raziskati. S tem lahko prepre\u010dimo, da bi se podobne napake dogajale tudi pri prihodnjih pacientih. Ni pomemben le izid, ampak tudi, kaj se je zgodilo pri zdravljenju posameznega pacienta.<\/span><\/p>\n

    Medtem ko so nekateri molk v primeru Zimmermann pojasnjevali tudi s tem, da njegovi pacienti niso bili \u017eivljenjsko ogro\u017eeni, so v ljubljanskem UKC ob ovadbi zoper dve zdravnici izpostavljali neozdravljivo stanje umrlega bolnika. Koliko imata ta primera skupnega?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Podrobnosti ne poznam ne v eni ne v drugi zadevi. Lahko pa na splo\u0161no povem, da napake niso edini vzrok za slab izid zdravljenja. Lahko gre za uporabo nepriznane metode, ki ne temelji na dokazih ali konsenzu strokovnjakov. Lahko gre za zaplet, ki se mu z dana\u0161njim znanjem ne moremo izogniti. Kriminalna dejanja z namenom \u0161kodovati pacientu so izredno redka, mogo\u010de pa so tudi lahkomiselne kr\u0161itve, na primer zaradi iskanja osebne koristi. Pri teh ni namena povzro\u010diti \u0161kodo pacientu, a so tveganja tako velika, da je \u0161koda zelo verjetna. Zavestne odlo\u010ditve, na primer o premestitvi z intenzivne enote samo zato, ker potrebujemo posteljo za bolj \u00bbperspektivnega pacienta\u00ab, na primer niso napake, ki so po definiciji nenamerne. Teh odlo\u010ditev tudi ne bi smeli prepu\u0161\u010dati posameznim zdravnikom.<\/span><\/p>\n

    V zasebni ordinaciji zdravnika Vladana Stanojkovi\u0107a, ki je \u017ee dobil opomin zdravni\u0161ke zbornice, zdravljenje s hiperbari\u010dno komoro ponujajo tudi za bolnike z multiplo sklerozo. Je izbira metode res lahko le stvar zdravnika?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Zdravni\u0161ka zbornica bi morala v tem primeru ukrepati in za\u0161\u010dititi paciente. Kaj je doslej storila, ne vem, saj primera ne poznam v podrobnostih. Prav bi bilo, da se o razli\u010dnih metodah zdravljenja izre\u010dejo posamezne stroke in tudi predstavniki pacientov.<\/span><\/p>\n

    Zdravniki za zdravljenje posameznih bolezni ne bi smeli uporabljati metod, za katere ni dovolj verodostojnih dokazov, da bodo izbolj\u0161ale zdravje pacienta. To velja tudi, \u010de te metode ne \u0161kodujejo. \u010ce neka metoda deluje pri neki skupini pacientov in ste prepri\u010dani, da bo zato tudi pri drugi, to ne zadostuje. Vseh pacientov ni mogo\u010de zdraviti po istem kopitu.<\/span><\/p>\n

    V ljubljanskem UKC se v zadnjem \u010dasu ob vsakem pomisleku glede skrbi za varnost pacientov sklicujejo na mednarodno akreditacijo in certifikate. So to res zadostna zagotovila?<\/strong><\/span><\/p>\n

    V akreditacijah in standardih je ogromno varnostnih zahtev, a papir ni dovolj. Slovenija je pri odnosu do napak dolgo vztrajala pri miselnosti, ki je bila v industriji zna\u010dilna v \u010dasu prehoda obrtni\u0161tva na teko\u010di trak. Ko so ugotovili, da imajo mnogi izdelki napako, so tovarne anga\u017eirale psihologe, da bi spremljali vedenje delavcev. Ocenili so, da so nekateri posamezniki k napakam in nesre\u010dam bolj \u00bbnagnjeni\u00ab. Ko se je napaka zgodila, so vodilni zato delavca odpustili. Podobno so \u017eeleli z jemanjem licenc in mo\u017enostjo zaporne kazni tak\u0161ne zaposlene odstraniti iz zdravstva. Veljalo je, da so vsega krive slabosti posameznika. Zdaj po\u010dasi prehajamo v birokratski odnos do napak, ki je zna\u010dilen za drugo polovico 20. stoletja. Razlikovati smo za\u010deli med tehni\u010dno in \u010dlove\u0161ko napako, najpomembnej\u0161e pa je postalo izpolnjevanje zahtev zunanjih presojevalcev, ki odlo\u010dajo o pridobivanju in ohranitvi listin.<\/span><\/p>\n

    A \u010de vodstev bolni\u0161nic ne zanima, kako bodo dejansko pove\u010dali varnost pacientov, to ne pomaga. Poleg tega je za birokratski odnos zna\u010dilna neprilagodljivost. Naletel sem na primer medicinske sestre, ki so ji zagrozili s prijavo, ker je bolnici pomagala na strani\u0161\u010du. To je bilo precej zamudno, zato zdravila pacientki ni mogla dati v predpisanem \u010dasu. \u010ce ne bi \u0161la z njo na strani\u0161\u010de, pa bi lahko pacientka padla in se hudo po\u0161kodovala.<\/span><\/p>\n

    Pomemben je tudi odnos do izbolj\u0161av. Med zaposlenimi je sicer vse ve\u010d znanja o skrbi za varnost in kakovost, a hkrati delajo v okolju, ki ima neki ustaljen na\u010din delovanja. Tiste, ki se ne prilagodijo kulturi, ki velja v neki skupini, sodelavci kaj hitro onemogo\u010dijo. Mobing je pogost. \u0160e zlasti pogosto se to zgodi takrat, ko gre za mlade ljudi, ki so za\u010deli delati pred kratkim.<\/span><\/p>\n

    Se je, ko ste bili zdravnik za\u010detnik, to zgodilo tudi vam?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Kmalu potem, ko sem s fakultete pri\u0161el delat v bolni\u0161nico, so sprejeli dvomese\u010dnega dojen\u010dka z visoko temperaturo. Kaj je narobe, sprva ni bilo jasno. Opazil sem, da je membrana na mehkem delu otrokove glave izbo\u010dena. Poleg tega je imel dojen\u010dek povi\u0161ane vrednosti belih krvnih telesc. V knjigo sem \u0161el prebrat, kaj vse bi to lahko pomenilo. Menil sem, da je prav, da najprej izklju\u010dimo najhuj\u0161e mo\u017enosti. To sem predlagal nadrejenemu specialistu, a mi je odvrnil, da je tak\u0161no stanje pri dojen\u010dku \u010disto obi\u010dajno. Opomnil me je tudi, da sem pri njih komaj dva tedna. Popoldan isti dan je bil na oddelku de\u017euren otro\u0161ki nevrolog, ki se je odlo\u010dil za punktiranje. Pokazalo se je, da je imel otrok gnojni meningitis. O dogodku nismo razpravljali. Bilo me je sram, v kak\u0161nem okolju delam. \u017delel sem v kak\u0161no drugo bolni\u0161nico, a mi niso pustili. Podobno se mi je dogajalo vsakokrat, ko sem opozarjal na to, kaj bi bilo treba spremeniti. Na neki to\u010dki sem se zato odlo\u010dil, da grem v tujino.<\/span><\/p>\n

    V Katarju sem delal v dr\u017eavni bolni\u0161nici. Pri gradnji, logistiki in izobra\u017eevanju zaposlenih so sodelovali Ameri\u010dani, sprva pa so bili tudi na vodilnih mestih. S sabo so prinesli pristop k izbolj\u0161evanju varnosti in kakovosti zdravljenja, pa tudi zahteve po profesionalnem vedenju zdravnikov. Dolo\u010deni so bili na primer roki, v katerih moramo napisati odpustnico. \u010ce bi zamujal, bi se mi pla\u010da zni\u017eala. Zamujal ni nih\u010de. Zdravniki nismo bogovi, a na\u0161e dojemanje lastnega poklica v\u010dasih prestopi vse meje. Nekateri kolegi zdaj radi pravijo, da opravljamo bo\u017eje delo. \u010ceprav je res te\u017eko, to seveda ne dr\u017ei.<\/span><\/p>\n

    Kdaj ste ugotovili, da se je treba z napakami pri zdravljenju ukvarjati na ravni sistema?<\/strong><\/span><\/p>\n

    V pogodbi v Katarju so me med drugim zavezali tudi, da moram pri skrbi za varnost in kakovost sodelovati \u2013 ne le v svojem oddelku, ampak v celotni bolni\u0161nici. Do tedaj \u0161e nisem imel veliko znanja o zmanj\u0161evanju mo\u017enosti za napake. V katarski bolni\u0161nici pa sem se nau\u010dil, da se je treba vedno vpra\u0161ati, zakaj se je nekaj zgodilo. Pred leti me je na primer poklical slovenski zdravnik, ki mu nikakor ni bilo jasno, kako se je lahko zmotil pri narekovanju operacijskega programa. Zaradi tega so operirali napa\u010dno stran pacienta. V analizi so zaklju\u010dili le, da je bil zdravnik preutrujen. A treba se je vpra\u0161ati, zakaj. Smiselno je na primer preveriti, kako so razpisana de\u017eurstva. Neprespan \u010dlovek je, kar se ti\u010de pozornosti, v precej podobnem stanju, kot bi bil alkoholiziran. Hkrati je treba postaviti varovalke, ki zmanj\u0161ujejo mo\u017enost, da bi se zmotili, tudi \u010de je posameznik utrujen. V bolni\u0161nicah morajo zato posebej ozna\u010diti stran telesa, kjer bo pacient operiran, in to dodatno preveriti. Danes to tudi v Sloveniji marsikje \u017ee upo\u0161tevajo.<\/span><\/p>\n

    Pozoren je treba biti tudi na obvoze, s katerimi si zaposleni olaj\u0161ujejo delo, a lahko zmanj\u0161ujejo varnost. Ko je na oddelku veliko pacientov, ki potrebujejo narkotike, medicinska sestra vmes na primer ne zaklepa omare z njimi. Za to ravnanje vedo vsi okrog nje, vklju\u010dno z nadrejenimi, a ga tolerirajo. Ko bo nekdo te narkotike za\u010del jemati iz omare zase ali za preprodajo, bo seveda kriva le omenjena medicinska sestra.<\/span><\/p>\n

     <\/p><\/div>\n\t\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>

    \n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t
    \n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t
    Kdaj je zdravnika ali medicinsko sestro smiselno kaznovati za slabo delo?<\/strong><\/p>\n

    V Sloveniji ne znamo lo\u010diti med kriminalnimi dejanji v zdravstvu, s katerimi naj se res ukvarjajo organi pregona, ter lahkomiselnimi kr\u0161itvami in napakami pri zdravljenju. Lahkomiselne kr\u0161itve so nedopustne. Zanje gre, ko na primer zdravnik svoje delo pri operaciji prepusti neizku\u0161enemu specializantu, ker se mu mudi k pacientom v samopla\u010dni\u0161ki ambulanti. Tudi pri uporabi nepreverjenih metod so sankcije na mestu.<\/span><\/p>\n

    Napake, ki so bistveno pogostej\u0161e od kriminala in lahkomiselnih kr\u0161itev, so nekaj \u010disto drugega. Pred \u010dasom so me prosili za pomo\u010d pri presoji obravnave sr\u010dne napake, ki jo je otrokova zdravnica sprva spregledala. Povedal sem, da bi sam ali kak drug otro\u0161ki kardiolog takoj zaznal, da gre za sr\u010dno napako, a zdravnik, ki ni subspecializiran s tega podro\u010dja, lahko vidi le eno tak\u0161no napako v vsem svojem \u017eivljenju. Prosil sem za mo\u017enost, da pregledamo cel sistem diagnostike in zdravljenja v tem primeru. Pokazalo se je, da je bilo v njem okoli 15 sistemskih napak, ki bi lahko vplivale tudi na prihodnje paciente.<\/span><\/p>\n

    Otrokov o\u010de mi je pozneje povedal, da je sre\u010dal okoli 30 zdravnikov, le okoli polovica pa je pokazala spo\u0161tljiv, \u010dlove\u0161ki odnos. Za zdravnika je pomemben predvsem izid, pacient in njegovi svojci pa vidijo predvsem to, kako se do njih vede. Zato ni dovolj, da bolni\u0161nica paciente v anketah spra\u0161uje le po zadovoljstvu. Povpra\u0161ati jih mora na primer tudi, ali jim je zdravnik razlo\u017eil, kdaj in kako mora jemati zdravila, in ali so ga razumeli. \u010ce so pri tem te\u017eave, je treba zdravnike na oddelku dodatno pou\u010diti o pogovorih z bolniki in jim za to dati nekaj ve\u010d \u010dasa. Osredoto\u010dati se je treba na problem.<\/span><\/p>\n

    S tem imamo v Sloveniji hude te\u017eave. V primeru zdravljenja Bora Nekrepa, kjer je bila zdravnica obsojena na pogojno zaporno kazen, zbornica pa ji je za\u010dasno odvzela licenco, se je vsem zdelo pomembno le, da se je zmotila. Nih\u010de se ni vpra\u0161al, zakaj se je zmotila. V ljubljanskem UKC so na\u0161tevali, kaj vse bi storili, \u010de bi de\u010dka namesto zdravnikov v UKC Maribor za\u010deli zdraviti oni. A kot subspecialisti za presnovne motnje bi v Ljubljani razumljivo la\u017eje postavili pravilno diagnozo. Zdravnik, ki nekaj zelo redkega vidi prvi\u010d, pa se bo verjetneje zmotil.<\/span><\/p>\n

    Kolik\u0161en del za\u010detnih diagnoz je napa\u010dnih?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Pri nas tovrstnih raziskav ni, tuje pa ka\u017eejo, da od pet do 20 odstotkov. Znani so tudi pogosti vzroki za napa\u010dne diagnoze. Med njimi je usmerjena pozornost. Zdravnik se bo precej verjetno v krogu vrtel okoli mo\u017enosti, s katerimi se je pri svojih pacientih \u017ee sre\u010dal, znake, ki ne spadajo v okvir teh diagnoz, pa bo spregledal. Ko govorim o tem, rad poka\u017eem kratek video, v katerem ko\u0161arko igrajo trije igralci v \u010drnem in trije v belem. \u0160tudentom naro\u010dim, naj \u0161tejejo, kolikokrat so si tisti v belem podali \u017eogo. To pravilno pre\u0161tejejo, manj kot polovica ljudi pa opazi, da je igri\u0161\u010de prehodila opica in da je en \u010drn igralec izginil.<\/span><\/p>\n

    Nadzori se danes osredoto\u010dajo na vlogo posameznika pri napaki. Prvi in za zdaj edini sistemski nadzor je bil opravljen v primeru otro\u0161ke sr\u010dne kirurgije, kjer ste bili med \u010dlani mednarodne komisije. Ste zadovoljni z napredkom v primerjavi z nekdanjim programom, ki je slonel na sodelovanju z izraelskim kirurgom Davidom Mishalyem?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Marsikaj je zdaj bolje. Ker zdaj sodelujejo z ve\u010d tujimi kirurgi, otrokom ni treba ve\u010d tako dolgo \u010dakati. Doma\u010di kirurg je na usposabljanju v tujini, izbolj\u0161ali so komunikacijo in uredili dokumentacijo. Je pa sedanje stanje \u0161e dale\u010d od idealnega. Ker \u0161e ni stalno prisotnega usposobljenega kirurga, ostajajo te\u017eava redki primeri, ko bi bilo treba otroka operirati v nekaj urah.<\/span><\/p>\n

    Prav tako je bolnikov s prirojenimi sr\u010dnimi napakami, ki se zdravijo v Ljubljani, premalo, da bi lahko kirurg ostal izurjen. Dolgoro\u010den na\u010drt je zato ustanovitev centra, v katerem bi povezali vse stroke, ki sodelujejo pri tem zdravljenju. Formalno bi se morali povezati tudi s tujim centrom. Ko bi se v kak\u0161nem desetletju ljubljanski center povsem vzpostavil, pa bi zdravljenje v njem ponudili tudi nekdanjim jugoslovanskim republikam. Da bomo vse to dosegli, pa bo treba dokazati, da je zdravljenje v Ljubljani dobro in da je dovolj tudi volje za dograditev programa.<\/span><\/p>\n

    Star\u0161em umrlih otrok s prirojenimi sr\u010dnimi napaki, ki bi imeli v bolje zastavljenem programu ve\u010dje mo\u017enosti pre\u017eivetja, v UKC Ljubljana niso ponudili od\u0161kodnin. Nekateri so se pozneje poravnali zunajsodno, drugi na epilog \u0161e \u010dakajo. Ste naklonjeni predlogu uvedbe nekrivdnih od\u0161kodnin, o katerih ne bi odlo\u010dale zavarovalnice in sodi\u0161\u010da?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Jasno je, da si pacienti oziroma svojci ob napaki pri zdravljenju zaslu\u017eijo od\u0161kodnino. Pri nas pa je treba za za\u010detek dokazati krivdo zdravnika ali koga drugega, da od\u0161kodnina velja za utemeljeno. Zavarovalnice, pri katerih so bolni\u0161nice zavarovane, si seveda prizadevajo, da jim ne bi bilo treba pla\u010dati. Velikokrat o od\u0161kodnini zato v postopkih, ki so stresni za vse, odlo\u010dijo \u0161ele sodi\u0161\u010da. Nekrivdne od\u0161kodnine, kakr\u0161ne imajo v Skandinaviji in na Novi Zelandiji, bi bile re\u0161itev tako za paciente kot za zdravstvene ustanove. Krivde posameznika ne bi bilo ve\u010d treba dokazovati. O tem smo v Sloveniji zelo resno razmi\u0161ljali \u017ee leta 2009. Na zdravni\u0161ki zbornici in ministrstvu za zdravje smo pripravili osnutke dokumentov, ki bi bili za to potrebni, a se ni na koncu zgodilo ni\u010d.<\/span><\/p>\n

    Zakaj niste takrat kot uslu\u017ebenec ministrstva dosegli, da bi se te spremembe udejanjile?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Na ministrstvu sem kot strokovnjak za varnost in kakovost pripravljal predloge, to, ali bodo res uvedeni, pa ni bilo odvisno od mene. Ob vsaki menjavi vlade je novi minister vse za\u010denjal na novo, predloge iz mandata predhodnikov pa pospravil v predale. Hkrati so ministri dobivali signale, da je kakovost stvar zdravnikov in naj jih pustijo pri miru. Preve\u010dkrat so jih upo\u0161tevali.<\/span><\/p>\n

    V primeru Zimmermann se je pokazalo, da mnogi zdravniki ne \u010dutijo dol\u017enosti opozarjanja na pooperativne zaplete, \u010de je bolnike prej zdravil kdo drug. <\/strong><\/span><\/p>\n

    Prav bi bilo, da se ob prvem zapletu pogovorijo s kolegom, ki ima veliko zapletov. \u010ce bi se to \u0161e ponavljalo, pa bi morali obve\u0161\u010dati zdravni\u0161ko zbornico. Pri sedanjem odnosu do ravnanja drugih zdravnikov ali oddelkov gre za kulturo ti\u0161ine, ki se pri odnosu do varnosti in kakovosti zdravljenja ka\u017ee tudi sicer. Ni redko, da na koncu krivdo naprtijo \u017evi\u017ega\u010du.<\/span><\/p>\n

    Nedavno sem spremljal zdravljenje bolnice, ki se ji je mo\u010dno vrtelo, zato so jo v strahu pred padcem vsi svarili pred vstajanjem s postelje. Ker ni bila operirana, ni dobila antikoagulantov, ki bi prepre\u010devali strjevanje krvi. Potem ko jo je doletela globoka venska tromboza, so jo poslali na drug bolni\u0161ni\u010dni oddelek. Tam se je zdravnica razjezila, \u010de\u0161 kaj delajo na prvotnem oddelku, a je pri tem ostalo. Prvega oddelka ni nih\u010de poklical in opozoril, da bi z zdravili za red\u010denje krvi precej zmanj\u0161ali mo\u017enost tromboze. To ne bi bilo to\u017earjenje kolegov, ampak izbolj\u0161evanje varnosti za prihodnje paciente.<\/span><\/p>\n

    Je treba po va\u0161em objavljati primerjave rezultatov dela zdravnikov?<\/strong><\/span><\/p>\n

    To bi bilo treba za za\u010detek urediti znotraj bolni\u0161nic. \u010ce je pri posameznem kirurgu zelo veliko zapletov, naj se z njim najprej pogovori predstojnik. Povpra\u0161a naj ga, kak\u0161ne te\u017eave ima, potem pa naj se pogovorita, kako bi jih lahko re\u0161ili. V\u010dasih zdravnik potrebuje dodatno izobra\u017eevanje. V Veliki Britaniji je izku\u0161en kirurg in profesor, ki pa mu ena od novih metod ni \u0161la od rok, javno opisal, da se je \u0161el pri petdesetih letih u\u010dit, kako delati bolje. Poudaril je, da ga te izku\u0161nje ni sram. Za kaj takega je potreben po\u0161ten pogled nase. Tega bi se morali nau\u010diti tudi pri nas.<\/span><\/p>\n

    Hkrati bi morali bistveno hitreje \u0161iriti dobre prakse. Te lahko tudi po desetletje ostanejo le v bolni\u0161nici ali dveh. Prav zato, da bi dobre prakse vpeljevali na ravni celotne dr\u017eave, da bi merili rezultate in zaposlene u\u010dili, kako za to skrbeti, smo \u017eeleli \u017ee pred desetletjem uvesti agencijo za kakovost. Ni dovolj, da posamezna bolni\u0161nica standarde in pravila objavlja na svojem intranetu. V\u010dasih gre za stotine strani, ki naj bi jih zaposleni neprestano brali. Tudi \u010de bi jih, to ne zadostuje. Ljudi je treba natrenirati, da jim bo pravi pristop, na primer dosledno razku\u017eevanje rok, ki prepre\u010duje bolni\u0161ni\u010dne oku\u017ebe, pre\u0161el v kri. Pri tem sem ga sprva tudi sam lomil. Medicinska sestra mi je morala ve\u010dkrat pokazati, kak\u0161ni so pravilni koraki, pribli\u017eno peti\u010d pa sem \u017ee napravil prav.<\/span><\/p>\n

    Da bi napake uspe\u0161neje prepre\u010devali, pa je treba standardizirati tudi komunikacijo. V ZDA je ena od raziskav pokazala, da je slaba komunikacija med zaposlenimi ali s pacientom vzrok za kar dve tretjini napak pri zdravljenju.<\/span><\/p>\n

    Bi morali pogled na to, kaj vse je lahko napaka, raz\u0161iriti? Analiza slovenskega zdravstvenega sistema, pri kateri ste sodelovali tudi sami, je na primer pokazala na nepovezanost oskrbe. Bolnik, ki ga konec tedna odpustijo iz bolni\u0161nice, ostane prepu\u0161\u010den sam sebi, zaradi \u010desar lahko tudi umre.<\/strong><\/span><\/p>\n

    Takih situacij nih\u010de ne povzro\u010di namerno. Te\u017eava je v tem, da ni vzpostavljen sistem, ki bi bolni\u0161ni\u010dno oskrbo povezal z osnovnim zdravstvom, kjer bodo za bolnika skrbeli po prihodu domov. Tudi \u010de vsak posamezni zdravnik in medicinska sestra svoj del opravita, kot je treba, to ni dovolj. \u010ce med timi, ki skrbijo za istega pacienta, ni komunikacije, se informacije izgubijo, mogo\u010di pa so tudi tragi\u010dni izidi.<\/span><\/p>\n

    Del re\u0161itve je v informatizaciji, ki bo zdravniku in medicinski sestri v vsakem trenutku omogo\u010dila vpogled v dotedanje zdravljenje pacienta in seznam zdravil, ki jih jemlje. Hkrati bo treba uvesti koordinatorje oskrbe bolnika. V jeseni\u0161ki bolni\u0161nici in na kliniki Golnik so s tak\u0161nim pristopom precej zmanj\u0161ali potrebo po vra\u010danju pacientov v bolni\u0161nico. Tak enostaven organizacijski ukrep je zelo u\u010dinkovit in bi moral postati obvezen. V ZDA je koordinacija oskrbe enaka, ne glede na to, ali je bolnik v New Yorku, Montani ali na Floridi. In ne glede na to, ali je bolni\u0161nica javna ali zasebna.<\/span><\/p>\n

    Tudi predolgo \u010dakanje na diagnozo in zdravljenje ima lahko hude posledice. Lahko sploh govorimo o kakovosti, \u010de zdravljenje ni pravo\u010dasno?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Ko bolnik nima dostopa do specialista ali operacije, je zdravstvo najmanj kakovostno. Pri nekaterih boleznih je mogo\u010de \u010dakati malo dlje, a sedanje stanje je povsem nepregledno. Bolni\u0161nice \u0161e vedno ne smejo opraviti toliko zdravljenj, kot jih bolniki potrebujejo, ampak le toliko, kolikor jih pla\u010da zdravstvena blagajna. \u010ce jih opravijo ve\u010d, bodo v rde\u010dih \u0161tevilkah. Pla\u010dati bi bilo treba ve\u010d zdravljenj, a hkrati poskrbeti, da jih bo opravljalo dovolj ljudi. Brez ustreznih pogojev za dodatne operacije se bo varnost zmanj\u0161ala. Tudi zato mora varnost postati naloga vodstev bolni\u0161nic. Lo\u010ditev na strokovni in poslovni del je \u010dista neumnost.<\/span><\/p>\n

    Nadzori nad \u010dakalnimi seznami so pokazali, da se bolje godi tistim bolnikom, ki so glasnej\u0161i in zase zahtevajo ve\u010d. Kdo naj poskrbi za ljudi, ki se ne postavijo zase?<\/strong><\/span><\/p>\n

    Nedavno se je pri meni oglasila gospa, ki mi je pripovedovala o svojem o\u010detu. Gospod je bil pri zdravljenju poni\u017een in hvale\u017een za vse, \u010deprav je bilo pri njegovi obravnavi marsikaj narobe. V Sloveniji imamo precej zbirokratiziran sistem zastopnikov pacientovih pravic. Ravno ti bolniki, ki so \u017ee tako na slab\u0161em, se na njih verjetno ne obrnejo. V tujini poznajo zagovornike pacientov, ki prihajajo iz zdru\u017eenj bolnikov. Ti lahko sami zaznajo, ko se kateremu od bolnikov godi krivica ali ko potrebuje pomo\u010d, in takoj ukrepajo.<\/span><\/p>\n

    O varnosti in kakovosti zdravljenja se je v zadnjih letih zaradi odmevnih afer veliko govorilo. Se je karkoli spremenilo na bolje?<\/strong><\/span><\/p>\n

    V posameznih bolni\u0161nicah ali na oddelkih se je, ne pa v celotnem zdravstvu. Te\u017eava je ravno v tem, da se o varnosti in kakovosti pogovarjamo predvsem ob aferah. V nekaterih drugih zdravstvenih sistemih so bile afere prelomne. Na ameri\u0161kem in\u0161titutu Dana Farber, eni najbolj\u0161ih onkolo\u0161kih bolni\u0161nic, je bolnica umrla zaradi dovajanja napa\u010dnega zdravila v spinalni kanal. Vodstvo je po dogodku posnelo videospot, v katerem priznavajo, da so se kot ustanova prevzeli in da bodo morali za varnost poskrbeti na novo. V ugledni bolni\u0161nici Johns Hopkins je deklica po nepotrebnem umrla zaradi dehidracije. Priznali so, da se je to zgodilo zaradi sistema dela v bolni\u0161nici. Tudi v Sloveniji sistem vedno znova dopu\u0161\u010da afere, pa se s sistemsko skrbjo za varnost pacientov nih\u010de ne ukvarja.<\/span><\/div>\n\t\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"_crdt_document":"","_et_pb_use_builder":"on","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"class_list":["post-3666","page","type-page","status-publish","hentry"],"yoast_head":"\nIntervju s profesorjem Robido - https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2<\/title>\n<meta name=\"robots\" content=\"index, follow, max-snippet:-1, max-image-preview:large, max-video-preview:-1\" \/>\n<link rel=\"canonical\" href=\"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/\" \/>\n<meta property=\"og:locale\" content=\"sl_SI\" \/>\n<meta property=\"og:type\" content=\"article\" \/>\n<meta property=\"og:title\" content=\"Intervju s profesorjem Robido - https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\" \/>\n<meta property=\"og:url\" content=\"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/\" \/>\n<meta property=\"og:site_name\" content=\"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\" \/>\n<meta property=\"article:modified_time\" content=\"2022-11-08T16:47:38+00:00\" \/>\n<meta name=\"twitter:card\" content=\"summary_large_image\" \/>\n<meta name=\"twitter:label1\" content=\"Est. reading time\" \/>\n\t<meta name=\"twitter:data1\" content=\"18 minut\" \/>\n<script type=\"application\/ld+json\" class=\"yoast-schema-graph\">{\"@context\":\"https:\\\/\\\/schema.org\",\"@graph\":[{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/intervju-s-profesorjem-robido\\\/\",\"url\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/intervju-s-profesorjem-robido\\\/\",\"name\":\"Intervju s profesorjem Robido - https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\",\"isPartOf\":{\"@id\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/#website\"},\"datePublished\":\"2017-05-10T15:48:15+00:00\",\"dateModified\":\"2022-11-08T16:47:38+00:00\",\"breadcrumb\":{\"@id\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/intervju-s-profesorjem-robido\\\/#breadcrumb\"},\"inLanguage\":\"sl-SI\",\"potentialAction\":[{\"@type\":\"ReadAction\",\"target\":[\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/intervju-s-profesorjem-robido\\\/\"]}]},{\"@type\":\"BreadcrumbList\",\"@id\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/intervju-s-profesorjem-robido\\\/#breadcrumb\",\"itemListElement\":[{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":1,\"name\":\"Home\",\"item\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/\"},{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":2,\"name\":\"Intervju s profesorjem Robido\"}]},{\"@type\":\"WebSite\",\"@id\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/#website\",\"url\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/\",\"name\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\",\"description\":\"Usposabljanje varnost pacientov kakovost\",\"potentialAction\":[{\"@type\":\"SearchAction\",\"target\":{\"@type\":\"EntryPoint\",\"urlTemplate\":\"https:\\\/\\\/www.prosunt.si\\\/prosunt-2-2-2\\\/?s={search_term_string}\"},\"query-input\":{\"@type\":\"PropertyValueSpecification\",\"valueRequired\":true,\"valueName\":\"search_term_string\"}}],\"inLanguage\":\"sl-SI\"}]}<\/script>\n<!-- \/ Yoast SEO plugin. -->","yoast_head_json":{"title":"Intervju s profesorjem Robido - https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2","robots":{"index":"index","follow":"follow","max-snippet":"max-snippet:-1","max-image-preview":"max-image-preview:large","max-video-preview":"max-video-preview:-1"},"canonical":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/","og_locale":"sl_SI","og_type":"article","og_title":"Intervju s profesorjem Robido - https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2","og_url":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/","og_site_name":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2","article_modified_time":"2022-11-08T16:47:38+00:00","twitter_card":"summary_large_image","twitter_misc":{"Est. reading time":"18 minut"},"schema":{"@context":"https:\/\/schema.org","@graph":[{"@type":"WebPage","@id":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/","url":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/","name":"Intervju s profesorjem Robido - https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2","isPartOf":{"@id":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/#website"},"datePublished":"2017-05-10T15:48:15+00:00","dateModified":"2022-11-08T16:47:38+00:00","breadcrumb":{"@id":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/#breadcrumb"},"inLanguage":"sl-SI","potentialAction":[{"@type":"ReadAction","target":["https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/"]}]},{"@type":"BreadcrumbList","@id":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/intervju-s-profesorjem-robido\/#breadcrumb","itemListElement":[{"@type":"ListItem","position":1,"name":"Home","item":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/"},{"@type":"ListItem","position":2,"name":"Intervju s profesorjem Robido"}]},{"@type":"WebSite","@id":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/#website","url":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/","name":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2","description":"Usposabljanje varnost pacientov kakovost","potentialAction":[{"@type":"SearchAction","target":{"@type":"EntryPoint","urlTemplate":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/?s={search_term_string}"},"query-input":{"@type":"PropertyValueSpecification","valueRequired":true,"valueName":"search_term_string"}}],"inLanguage":"sl-SI"}]}},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/3666","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=3666"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/3666\/revisions"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.prosunt.si\/prosunt-2-2-2\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=3666"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}