Kultura strahu

PUŠČANJE KRVI

Tisočletna tradicija je bila puščanje krvi bolnikom. To so delali padarji, brivci in tudi zdravniki.

v 20. in 21. stoletju počasi vlade puščajo kri zdravnikom in drugemu zdravstvenem osebju, zaradi napak v zdravstvu, ki jih po novem vladarji v Sloveniji imenujejo strokovne napake, ker s tem razširjajo možnost kriminalizacije za človeške napake in obdrže sistem krivdne odškodnine, ne samo za zdravnike ampak za vse zdravstveno osebje.

Smrti je na leto okrog 700 in je približno 18 000 poškodovanih pacientov zaradi preprečljivih škodljivih dogodkov  (napak v zdravstvu in nekaterih kršitev.) Sem sodijo tudi smrti v čakalnih vrstah, kar pa niso strokovne napake, ker so jih naredili vladajoči, ki niso strokovnjaki.  V svetu je kultura obtoževanja in sramotenja sama po sebi sramota za tistega, ki to počne, pri nas pa na  TV nastopi nekdo in prelaga krivdo na ljudi, ki delajo v zdravstvu. S tem se pokaže kako nam gre za stvar - osredotočenje na paciente ali pospeševanje kulture strahu, ki se kaže v defenzivni medicini, skrivanju napak, pripisovanje napak komplikacijam bolezni in izogibanju težjim posegom ter napotovanjem na višjo raven zdravstvene obravnave. Le kdo je tako neumen, da bo sporočil napako in tvegal sramotenj v medijih, klic na sodišče v sklopu krivdne odškodnine in  kazensko ovadbo.

Ne, ne tega ne spustimo iz rok, saj moramo vladati, nadzirati kontrolirati kar se le da. Samo mi lahko naredimo za paciente vse kar je potrebno.  Tudi za dobre rezultate, ki jih je kazalo OECD smo zaslužni mi. Slabih rezultatov ni. No ja, vemo, da so, a jih spretno skrivamo pred javnostjo.

Imamo lepe zglede: leta 1840 je bil zdravnik obtožen malomarnosti, ker je zavrnil puščanje krvi pri bolniku s pljučnico. Ali je že kdo odgovorjal, ker je opustil vseslovenski izčrpni sistem varnosti pacientov in postavil bolne državljane v čakalne vrste.

Ker smo v dobi "človekovih pravic",  pri nas ne puščamo krvi neposredno kot še pred nekaj desetletji. Puščanje krvi sedaj doživljajo zdravniki in drugo zdravstveno osebje za "strokovne napake", da nam ne bi kdo očital da ne skrbimo za paciente. Rezultate sicer prikazujemo napačno, zavajamo neuke Slovence, in grozimo s palico zdravstvenemu osebju. Seveda imamo pomoč. Zaposlili smo nekompetentne ljudi, da tudi njim lahko ukazujemo kaj storiti.

In končno,kdaj se bo leporečenje o osredotočenju na paciente/državljane spremenilo na politike osredotočene na paciente /državljane?  Moralni test? kot ga imenuje Donald Berwick. Izgleda, da ciniki in pohlepneži  zmagujejo.

Imamo izbiro: ali se bomo spremenili ali raje ne. Ali se ne znamo, ali nočemo?  Lahko rečemo, da je pretežko, a znanost o varnosti pacientov ponuja rešitve in že narejena orodja in tehnike. Ali sploh vemo zanje? Ali pa jih bomo narobe uporabili, ne za paciente ampak za zavajanje in svojo promocijo.

Kdo ubija znanost o kakvosti v zdravstvu in varnosti pacientov?

700  preprečljivih smrti in 18 tisoč poškodovanih zaradi napak in nekatreih kršitev na leto v slovenskih bolnišnicah. To je bilo na Brdo pri Kranju zamolčano v stilu kognitivne disonance. Bilo je tako lepo, da lepše ne bi moglo biti. Mnogo leporečenja in mnogo neznanja.

Nobenega poziva k razpravi, nobega poziva k vprašanjem.

Vlada RS je odgovorna za izčrpen sistem varnosti pacientov. Če ni delujčega sistem, pa se vse vrže na zdravstvene strokovnjake saj je sedaj  zdravniške napake (ki niso nič drugega kot človeške napake) preimenovala v strokovne napake (ki niso nič drugega kot človeške napake). S tem je razširila možnost obtoževanja in sramotenja, kot je to storila pri zadnji napaki v Celju.

Morda pa le obstoji kakšen učbenik o varnosti pacientov, ki bi ga veljalo prebrati in ne posnemati in si prisvojiti izrek Dona Berwicka  o sadju, pa še to narobe.

Lepo bi bilo tudi, da se govorci drugič vnaprej pozanimajo kako se izgovarjajo tuji priimki.

Ko bo vlada odstranila zunanje ovire, zlasti trmasto vztrajanje pri krivdni odškodnini, kriminalizciji človeških napak in upravljanju znanosti o varnosti pacientov na Ministrstvu za zdravje ali v sklopu vlade,  potem se lahko nadejamo izboljševanja varnosti pacientov, ko se bodo izboljšave dogajale v zdravstvenih organizacijah in  ob stiku pacienta z zdravstvenim osebjem. Vlada izboljšav ne bo naredila, tudi zavarovalnica ne. Samo ljudje, ki dnevno pomagajo pacientom to lahko naredijo. Pomoga pa jim lahko strategija pripravljena iz denarja slovenskih davkoplačevalcev, ki jo ima zaklenjeno ministrstvo v nekem predalu, kjer je tudi močan poudarek na usposbljanju zdravnikov in drugega osebja, zlasti na področju varnosti pacientov in uvedbi kurikuluma v izobraževalne ustanove za zdravstvene poklice.